Od "naravnih zaveznic" do mejnih kontrol: kaj je v ozadju spora Rima in Madrida

Množični prihod migrantov v Ceuto pred približno dvema tednoma, ko je iz Maroka v špansko eksklavo na severu Afrike vstopilo več kot 72.000 ljudi, je znova pokazal, kako hitro lahko vprašanje migracij razdeli Evropsko unijo. Vlade držav članic so se hitro zapletle v medsebojno obtoževanje, prizori iz Ceute pa so obudili spomin na leto 2015, ko je Evropa izgubila nadzor nad deli svojih jugovzhodnih meja, v Unijo pa je vstopilo več kot milijon beguncev, večinoma iz Sirije.

Med najglasnejšimi kritiki španskega premierja Pedra Sancheza in odziva njegove vlade pa je bila prav Italija, ki se je sicer tudi pod vlado premierke Giorgie Meloni že večkrat soočala s prihodom več deset tisoč migrantov na Lampeduso in je, tako kot Španija, od Evrope več let zahtevala, naj si deli breme migracij.

Odnosi med Rimom in Madridom so novo dno dosegli, ko je Italija uvedla nadzor potnikov iz Španije na letališčih in v pristaniščih. Meloni je odločitev označila za "izreden ukrep", namenjen "zaščiti nacionalne varnosti in preprečevanju morebitnih posledic za državo", kljub temu da številni strokovnjaki opozarjajo, da je malo verjetno, da bi migranti iz Ceute nadaljevali pot proti Italiji. Državi namreč nimata skupne kopenske meje, Reuters pa poroča tudi, da ni znakov, da bi migranti sploh želeli odpotovati v Italijo oziroma da bi imeli denar za letalske vozovnice.

Madrid je italijanski ukrep označil za "nepravičen, v nasprotju z interesi EU in diskriminatoren do španskega prebivalstva". Opozoril je, da ga je Rim uvedel enostransko in brez predhodnega obvestila ter ga utemeljil z razlogi, ki po mnenju španske vlade niso skladni ne s schengenskim zakonikom ne z dejanskimi razmerami. Španija je Italijo zato pozvala k odpravi nadzora, a ker je Rim sporočil, da "ultimatov" ne bo sprejemal, je Madrid 8. avgusta odgovoril z enakim ukrepom in za mesec dni uvedel nadzor potnikov iz Italije.

"Naravni zaveznici", med katerima že dolgo tli rivalstvo

Migrantska kriza v Ceuti je tako razkrila globlje politične razlike med državama, ki bi morali biti vsaj na papirju "naravni zaveznici", kot ju je med obiskom Rima leta 2020 označil Sanchez.

Kot je za N1 pojasnil dr. Boštjan Udovič, politolog s katedre za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede, so bili odnosi med Španijo in Italijo zgodovinsko gledano načeloma dobri in korektni, a dodal, da med njima že dlje časa obstaja neko tiho rivalstvo tako znotraj Unije kot širše.

Po njegovih besedah je razloge mogoče iskati predvsem v čezatlantskem partnerstvu, ki ga ima Španija zaradi svojih zgodovinskih vezi, medtem ko si Italija prizadeva ustvarjati območje vpliva predvsem v južnem Sredozemlju.

"Ta rivalstva se vidijo tudi na ravni EU: zunanjepolitično predstavnico EU iz Italije [Federico Mogherini] je nadomestil Španec [Josep Borrell], v Evropskem parlamentu je bila vodja skupine socialistov Španka [Iratxe García Pérez], medtem ko je bil predsednik EP Italijan [David Sassoli]. Pa še bi se našlo primerov tihega rivalstva," je pojasnil Udovič.

A državi – eno vodi še eden redkih preostalih levosredinskih voditeljev v Evropi, drugo pa premierka, ki se približuje koncu svojega prvega mandata na čelu desne koalicije – si danes po notranjepolitični usmeritvi in odnosu do migracij skoraj ne bi mogli biti bolj različni.

Meloni je svojo politično prepoznavnost zgradila na nasprotovanju migracijam in postala ena vodilnih zagovornic strožjega nadzora meja EU. Njen socialistični kolega v Madridu pa je ubral povsem nasproten pristop in zagovarja stališče, da mora Unija sprejeti več tujih delavcev, če želi ostati gospodarsko konkurenčna in preprečiti demografski zlom.

Meloni je Madrid ostro kritizirala že v začetku letošnjega leta, ko je Španija uvedla program za ureditev pravnega statusa več kot milijona migrantov brez dovoljenja za prebivanje. Prejšnji mesec pa je na srečanju evropskih voditeljev pozvala še k razpravi o posledicah tega ukrepa.

"Čas kislih kumaric in notranjevolilne kombinatorike"

Toda najnovejši spor, ki ga je zanetila migrantska kriza v Ceuti, je po Udovičevem mnenju predvsem posledica "časa kislih kumaric in notranjevolilne kombinatorike v obeh državah". Tako Italijo kot Španijo namreč prihodnje leto čakajo parlamentarne volitve.

Ukrep italijanske vlade, da znova uvede nadzor nad potniki iz Španije, je po njegovih besedah mogoče razumeti tudi kot potezo, s katero želi Meloni pokazati, da je v Italiji "ona gospodar". Obenem jo je treba postaviti tudi v kontekstu premikanja političnega prostora z vzponom še bolj desnega evropskega poslanca Roberta Vannaccija, ki je v začetku letošnjega leta zapustil Ligo Mattea Salvinija in ustanovil lastno stranko Futuro Nazionale (Nacionalna prihodnost), ter že ogroža dva koalicijska partnerja italijanske premierke.

"Meloni schengenskega režima ne suspendira zaradi Sancheza, temveč zaradi Vannaccija, svojega novega skrajno desnega tekmeca," je na Facebooku ocenil tudi italijanski evropski poslanec Sandro Gozi. Uvedbo mejnega nadzora s Španijo je označil za "odločitev, ki jo narekujejo javnomnenjske raziskave v Rimu, naklonjene Vannacciju, in ne dejanske razmere na terenu v Ceuti".

Meloni je od prevzema oblasti leta 2022 postopoma ublažila nekatera svoja stališča, da ne bi odvrnila mednarodnih vlagateljev in partnerjev, a vzpon Vannaccija, ki nagovarja del istega volilnega telesa, na politično občutljivih področjih, kot so migracije, ustvarja nov pritisk.

Tudi Udovič meni, da je vnovično uvedbo nadzora za potnike iz Španije mogoče razumeti predvsem kot potezo, s katero želi Meloni pomagati svojim koalicijskim partnerjem, zlasti Ligi Mattea Salvinija.

Notranjepolitična računica pa je po njegovem mnenju prisotna tudi na drugi strani. "V Španiji tudi Sanchez skuša loviti glasove nedoločenih s tem, da se bolj trdo postavlja do držav EU," je dejal Udovič in opozoril, da trenutna konstelacija glasov Sanchezu ne kaže najbolje.

V javnomnenjskih raziskavah namreč vodi desnosredinska opozicijska Ljudska stranka (Partido Popular), skrajno desni Vox pa je utrdil položaj tretje najmočnejše politične sile v državi. Kriza v Ceuti je Sanchezovim nasprotnikom ponudila priložnost, da njegovo migracijsko politiko predstavljajo kot preveč popustljivo, medtem ko skuša vlada pokazati, da je sposobna nadzorovati zunanje meje, ne da bi prevzela model, ki ga zagovarja trša evropska desnica.

Po ostrih kritikah podpora Madridu

A kljub sprva zelo ostremu odzivu številnih članic EU se je razpoloženje do Španije pretekli teden nekoliko spremenilo. Predstavniki 22 držav članic, med njimi tudi slovenski premier Janez Janša, so na predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in irsko predsedstvo Sveta EU naslovili pismo, ki naj bi ga spodbudili Italija in Danska, ter zahtevali sklic izredne videokonference notranjih ministrov EU.

Toda ton ministrov na zasedanju prejšnji teden je bil precej bolj spravljiv. Sodeč po uradnem sporočilu, so Madrid celo pohvalili zaradi hitrega in učinkovitega odziva. "Španija je razmere obvladala in zagotovila, da je schengenska meja obstala," je med drugim dejal slovenski notranji minister Franci Matoz.

Bolj spravljiv je bil tudi italijanski notranji minister Matteo Piantedosi, ki je dejal, da italijanski ukrep ni bil usmerjen proti Španiji ali katerikoli konkretni državi in da ga Madrid ne bi smel jemati osebno.

Po Udovičevih besedah podpora drugih članic EU Sanchezu kaže, da je Italija v tem sporu "nekako izpadla iz igre".